Vodi: gdč. Lana Praner z Gospodi
(Kratek odlomek, celoten tekst obsega 18 strani)
Samodestruktivnost – od kod in kje se vije in prepleta?
Samodestruktivnost je nekaj, kar posameznik nekako sebe prepleta ali ujame in na koncu
izniči ali uniči.
Skorajda vsakdo v življenju, ko se je zataknil ob to, vi ste imenovali nekakšen konec ali
izničenje. Našli ste prijetno besedo »samodestrukcija« ali samodestruktiven.
Zakaj človek postane to?
Kar nekaj časa Sem namenil temu vašemu raziskovanju, zakaj je v vašemu času to nekaj
vsakdanjega? Resnično vsakdanjega!
In vsak človek se s samodestrukcijo dejansko sooča kar NEKAJ DNI V TEDNU. Nekaj dni v
tednu in vedno in povsod se zaznava skozi spominske note prav to.
Samodestruktivnost ni tisto, kar bi dejali, da se bo nekdo obesil ali vzel življenje, ampak faze,
ki so dejansko rušilne za vsak dan ali za vsakega posameznika, je začetek, pri katerem Bom
pričel.
Ko otrok nastaja v maternici, ko raste in dojame, da se bo pričelo popkovno združevanje, se
v to združevanje vplete duša. Takrat iz nekega zarodka nastaja podoba – podoba živali,
podoba človeka, podoba nečesa, kar nekako naj bi bilo, ko se porodi ali zaživi.
To govori dejstvo, da šele duša, ko se vpne v fizično telo, k FIZIČNI strukturi, fizični energiji,
pride do prenosa spomina davnine iz predhodnega časa, kar je spomin, ki prinaša lahko
samodestrukcijo.
Si predstavljate, da skozi vsako življenje na situ obtičijo dogodki, ki niso bili harmonija, ki niso
bili medsebojno vezani ali povezani v ljubezni, v simbiozi, ampak prav v nečemu, kar ruši
posameznika. Torej, v karanju!
Karanje, žuganje in ukazovanje je pravzaprav splet energij, ki ustvari spomin, da nekdo
postopoma, postopoma postaja šibkejši.
Ko nekoga vedno znova pikate ali mu ukazujete, ga rušite in ga kaznujete na nek način, ker
mu pričnete trgati njegov steber njegove harmonije.
PDF datoteka: Lana Praner – Samodestruktivnost
VIDEO: