Vodi: Lana Praner z Gospodi
(kratek odlomek – celoten tekst obsega 40 strani)
In ker kolektivna raven hitreje poganja RAZ-RE-ŠE-VANJE in ko kolektivna raven vseh vas, ki ste, »recimo« temu tako, živi, v živemu stvarstvu, v živemu telesu prišli prvič v temu življenju v trenutek, ko ste se vprašali: »Le kaj jaz delam v temu življenju? Zakaj sem porojen? Želim si vrniti domov! Želim se pretočiti, želim pobegniti!«, ste se kot magnet ujeli na membrano, ki vas je potisnila navzgor in v hitrejši ciklus hitrejšega preoblikovanja.
Ste se kdaj zapazili, ko ste dejali: »Jaz bi šel kar pasti krave! Bi šel v gore, v hribe pasti koze, samo zato, da se odmaknem od norega sveta.«
Pa ni to odmik od vašega »norega« svetá, če se Smem tako pošaliti.
To je odmik od tegá, da se vi lahko zaustavite in svoje misli ne programirate v nekaj, kaj morate narediti!
Vsem je poznano, da imate družine, da imate obveznosti, da imate dejansko postavljen trenutek, v kateremu morate poskrbeti tudi za druge.
Vendar, glej ga zlomka!
Skozi tisočletno zgodovino je to še kako zelo držalo. Vendar je bilo napačno spoznanje, ko ste vedno znova dejali: »Žrtvujem se za drugega. Delam za drugega. Vstajam za drugega. Odidem za drugega.«
Vedno znova so vas programirali, da je vaša dolžnost sebe žrtvovati za drugega!
Ko pa pridete ven iz utelešenja, pa pridete do spoznanja, da niste znova nič naredili za sebe, za svoje zapise in za svoje spomine. In še vedno imate koš – kot Dedek mraz, spominov, ki so potrebni preoblikovanja. In znova karma! In znova življenje. In znova popotovanje. In znova program živeti za drugega toliko časa, dokler ne pridete v točko, ko se ustavite in rečete: »Dovolj mi je!«
Nekateri se zlomijo in na silo odidejo iz tega svetá. Le čemu?
PDF datoteka: Stres, Brežice (16. junij 2019)
VIDEO PRVI DEL:
VIDEO DRUGI DEL: